smučanje
 
gore

Zgodovina & kultura

Zgodovina

Cerkno je upravno, gospodarsko in kulturno središče Cerkljanske, ki šteje 5055 prebivalcev (2008). Leži 324 m nad morjem v kotlini na robu Primorske z Gorenjsko, med alpskim in dinarskim svetom. Cerkljansko hribovje je del predalpskega hribovja, ki se nadaljuje v dinarski smeri. Čez to območje vodijo naravni prehodi iz Poljanske in Selške doline proti dolini Idrijce in naprej proti Soški dolini.

Cerkljanska je bila naseljena že pr.n.št., v obobju Ilirov in Keltov. Sledilo je obdobje Rimljanov, ki so uporabljali tovorno pot, ki je povezovala Škofjeloško, Cerkljansko s Tolminsko in Furlanijo. V 7. stoletju je čez Cerkljansko potekala selitev Slovanov s Škofjeloškega hribovja proti Soški dolini in Furlaniji. Cerkljanska je prvič omenjena v pisnih virih v drugi polovici 11. stoletja. Najstarejši sledovi bivanja na Cerkljanskem segajo v prazgodovino. Dokaz za to je arheološko najdišče Divje Babe v strmih pobočjih nad dolino Idrijce, kjer so bili v kraški jami najdeni dragoceni ostanki ledenodobnega človeka (kamnito orodje) in številne kosti jamskega medveda, predvsem pa neandertalčeva piščal, stara 55.000 let, najstarejše glasbilo na svetu.

Od 11. do 14. stoletja je bil posvetni vladar ter krajev in sosednje Tolminske oglejski patriarhat. V tem času (l. 1377) je bil napisan tolminski urbar. Od leta 1420 do 1509 je Cerkno spadalo pod beneško upravo, nato je bilo do začetka 20. stoletja priključen habsburškim posestvom v goriški grofiji. V času Avstro-Ogrske je bilo Cerkno trg, sedež okrajnega sodišča in davkarije. Po 1. svetovni vojni, leta 1920 je bila dokončno potrjena rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, Cerkno je pripadalo Italiji. Po kapitulaciji Italije, med 2. sv. vojno je bilo dolgo središče obsežnega partizanskega osvobojenega ozemlja.

V bližini Cerknega stoji poseben spomenik, ki ga danes obišče na desettisoče obiskovalcev - legendarna Partizanska bolnica Franja. Skrita je v slikovito sotesko Pasice in je ena redkih, rekonstruiranih, ohranjenih bolnic, ki so med drugo sv. vojno delovale v Sloveniji. Vpisana je na poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU in nosi Znak evropske dediščine.

Vir: Zgodovina

Partizanska bolnica Franja

Partizanska bolnica Franja je simbol mednarodnega povezovanja in odpora proti fašizmu in nacizmu v času druge svetovne vojne. Predstavlja simbol slovenskega partizanskega zdravstva in priča o neverjetni humanosti in požrtvovalnosti zdravstvenega in drugega osebja v skrbi za ranjence.

Kompleks Partizanske bolnice Franje sestavlja 14 lesenih barak in več pomožnih objektov. V ozki, težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem so jih gradili postopoma od decembra 1943 do maja 1945. Ime je dobila po partizanski zdravnici dr. Franji Bojc Bidovec, ki je kmalu po ustanovitvi prevzela mesto upravnice v bolnici. Bila je med najbolje opremljenimi skrivnimi partizanskimi bolnicami z operacijsko sobo, rentgenom, invalidskim domom in celo z električno centralo. Sprejela je lahko okoli 100 ranjencev, skupno pa se je v njej zdravilo 578, predvsem težjih ranjencev. Pod upravo "Franje" je spadalo tudi več dislociranih oddelkov za lažje ranjence.

V vseh oddelkih se je zdravilo okoli 900 ranjencev raznih narodnosti. Partizanska bolnišnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU in nosi Znak evropske dediščine. Spomenik je bil po povodnji, ki ga je uničila septembra 2007 v celoti rekonstruiran in je od maja 2010 ponovno na ogled obiskovalcem. Kljub izgubi avtentične materialne dediščine ostaja simbol mednarodnega povezovanja in odpora, predvsem pa dragocen pomnik humanosti, plemenitosti in tovarištva.

Vir: Partizanska bolnica Franja

Italijanske vojaške utrdbine v Zakrižu

Na vrhu Križa in na Klavžarjevi ravani so še dobro ohranjene italijanske vojaške podzemne utrdbe, kakršne so značilne za tedanje obmejno območje med Italijo in staro Jugoslavijo. Zakrižani že par let koristno uporabljajo podzemno utrdbo, ki se nahaja na prometni točki v Zakrižu za organizacijo različnih kulturnih in družabnih prireditev.

Vir: Italijanske vojaške utrdbine v Zakrižu

Cerkev sv. Ane

Župnijska cerkev sv. Ane je iz leta 1717, delo domačega arhitekta Gregorja Mačka v baročnem slogu. Med umetninami sta najpomembnejši dve oltarni sliki Fortunata Berganta, trije leseni oltarji pa so delo cerkljanskega umetnika Jakoba Raspeta. Leta 1713 je bil tolminski punt na katerem Cerkljani domnevno niso sodelovali, ker so bili preveč zaposleni z gradnjo te cerkve. Cerkev stoji v samem središču mesta Cerkno. Pročelje cerkve je bilo pred kratkim obnovljeno. Tradicionalno na god sv. Ane v Cerknem priredijo etnološko-zabavno prireditev Poletje v Cerknem.

Vir: Cerkev sv. Ane

Najstarejši sledovi bivanja na Cerkljanskem segajo v prazgodovino. Dokaz za to je arheološko najdišče Divje Babe v strmih pobočjih nad dolino Idrijce, kjer so bili v kraški jami najdeni dragoceni ostanki ledenodobnega človeka (kamnito orodje) in številne kosti jamskega medveda, predvsem pa neandertalčeva piščal, stara 55.000 let, najstarejše glasbilo na svetu.