naravni
 
zgodovinski
 
tematski

Zgodovina in kultura

Grad Podsreda

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f5/Podsreda01.JPG/1280px-Podsreda01.JPGGrad Podsreda se nahaja na severnem pobočju Orlice, na nadmorski višini 475 m. S severne strani gradu se obiskovalcu razprostre lep pogled na srednjeveški trg Podsreda, dolini Bistrice in Sotle ter Hrvaško Zagorje. Sodi med najpomembnejše objekte romanske arhitekture na Slovenskem, saj je njegovo srednjeveško jedro skozi stoletja ostalo skoraj neokrnjeno. Sestavljata ga dva palacija, stolp s kapelo ter obrambni stop. Kapelo je ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1612 posvetil sv. Filipu, Jakobu in sv. Ani. Grad stoji na ozemlju ki ga je grofica Ema Krška prepustila ženskemu benediktinskemu samostanu v Krki na Koroškem. Po njeni smrti je bil samostan razpuščen in posest je prešla v last novoustanovljene krške škofije. Sredi12. stoletja so ga pozidali krški škofje, v virih pa se prvič omenja šele leta 1213.

Vir: Kozjanski park

Etnološka dediščina

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/levstikov.jpgŠtevilni objekti, ki imajo status etnoloških spomenikov ali dediščine, so plod ustvarjalnosti kozjanskega človeka kar daje velik pečat izjemnosti krajini, ki je vključena v zavarovano območje Kozjanskega parka. Etnološki spomeniki so območja, stavbe, skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije. V Kozjanskem parku je 96 etnoloških spomenikov.

Pokrajino, ki je vključena v Kozjanski regijski park, zaznamujejo trije krajinski tipi, s katerimi so v soodvisnosti tudi tipi ljudskega stavbarstva, s katerimi se srečujemo. Praviloma so domačije skromne, tlorisna razmerja so podolžna, stavbe so zidane, prvotno lesene, postavljena v ali ob pobočja, nad kletmi. Strehe so dvokapne, strme, največkrat s čopi. Za velik del zavarovanega območja je značilna razpršena poselitev, ki je posledica silno razdrobljene posesti, redke so domačije v celku.

Zanimivost: V Kozjanskem regijskem parku je potekal v letih 1999 – 2002 sistematičen popis stavbne dediščine, v okviru katerega je bilo do sedaj obdelanega nekaj manj kot polovica celotnega parka, evidentiranih več kot 3057 objektov in dokumentiranih 1161. Pri gradbenih materialih močno prevladuje kombinacija kamna in lesa, dokaj pogosta je še vedno tudi lesena gradnja. Med kritino prevladuje opečna, dokaj pogost je betonski zareznik in seveda salonitna kritina iz 70.let, ki je takrat najpogosteje nadomeščala slamo.

Vir: Kozjanski park

Arheološka dediščina

Območje Kozjanskega se je po drugi svetovni vojni skozi raziskave uvrstilo med pomembnejše arheološke regije. Med najzgodnejše ugotovljene najdbe spadajo različne kamnite sekire in kopače, ki jih uvrščamo v mlajšo kameno dobo ali neolitik. Številne najdbe, povezane s starejšo železno dobo ali halštatom, nam kažejo na spremembo naselbinske slike, kar je povezano s prihodom novega prebivalstva z vzhoda. Poselitev se močno okrepi v rimskem obdobju. Tu sicer ni tekla najvažnejša rimska cesta, zato pa sta se križali dve pomembnejši stranski cesti. Pomembnejše rimske naselbine so bile na Bučah, v Golobinjeku, Prelaskem, Dekmanci, Hrastju pri Bistrici ob Sotli. Njihovi ostanki se še skrivajo na varnem pod zemljo in čakajo na raziskovalce.

Zanimivost: Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Peščene luknje spadajo med avtohtono naravno, zgodovinsko, etnološko in kulturno dediščino tega območja in predstavljajo zanimivost ob Bizeljsko-sremiški vinski turistični cesti. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje poleg ostalih pridelkov shranjevali v njih. Zaradi stalne vlage 95% in temperature 8º C, so bile v preteklosti najprimernejši prostor za shranjevanje poljskih pridelkov. Danes jih ponekod še vedno uporabljajo za shranjevanje poljščin, večinoma pa so namenjene za zorenje in hrambo vina. Obiskovalcem ponudijo degustacijo značilnih vin bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša. Za ogled je trenutno odprtih šest repnic: Repnica pri Najgerju, Repnica pri Balonu, Repnica Graben, Repnice Pudvoi, Repnice pri Kelherju in Repnice pri Kovačičevih.

Umetnostna dediščina

Pečat Kozjanskemu v dobršni meri daje izjemno bogata umetnostnozgodovinska dediščina, ki je tu nastajala skozi stoletja in tisočletja. Grajske stavbe so nastajale od 10. stoletja dalje na naravno zavarovanih krajih z nalogo krepitve obrambne linije ob mejni reki Sotli. Do danes so nekatere povsem izginile, na druge spominjajo le še razvaline, ostali so gradovi Pišece, Bizeljsko, Olimje in Podsreda, slednja sta z leti dobila novo namembnost, vsi pa so v legendah in zgodbah še zasidrani v spominu prebivalcev Kozjanskega.

Svete gore nad Podsredo

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/svetegore.jpgNa hribu Gradišče stoji gotska cerkev Matere božje sedem žalosti in kapeli sv. Ane in sv. Mohorja in Fortunata. Do cerkve vodijo kapele križevega pota. Osrednja, nekdanja romarska cerkev v današnji obliki izvira iz 15. stoletja. Njen prvotni gotski značaj poudarjajo mogočni klesani oporniki. Cerkvena notranjščina v prvotni obliki je ohranjena le še v tristrano sklenjenem prezbiteriju. Zanimiv je poznobaročni oltar iz druge polovice 18. stoletja s kipom Pieta, ki je nastal okoli l. 1410 in ga pripisujejo stari ptujskogorski delavnici. Središče romarskega čaščenja je novejši Marijin kip, ki je postavljen na baročni prestol v cerkvi. Kapelo sv. Ane lahko datiramo v 14. stoletje. Notranjost je enotno oblikovana, figuralno-dekorativna poslikava iz leta 1902 je delo Fr. Gornika. Kapelo sv. Mohorja in Fortunata so pozidali v začetku 15. stoletja, vendar je ohranila le tlorisno zasnovo, klesani vhodni portal, slavolok in rebrasto obokani prezbiterij. Današnja oprema je neogotska, iz konca 19. stoletja. Cerkvico so takrat preuredili v zadnjo postajo križevega pota.

Pilštanj

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/pilstanj.jpgCerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1167. Najstarejši del je ladja, h kateri so pred letom 1466 prizidali zvonik, v prvi polovici 18. stoletja pa obe južni kapeli. Kasneje so ladjo povečali, povišali in obokali, prizidali prezbiterij ter severno kapelo. Leta 1893 je cerkev dobila nov glavni portal in novo slikarijo v notranjščini. Veliki oltar iz leta 1857 je posvečen sv. Mihaelu, oltar v prvi desni kapeli pa Hemi, prej pa Janezu Nepomuku, zato ima v menzi kip mrtvega Janeza Nepomuka. Gre za izviren domač kamnoseški izdelek iz srede 19. stoletja, ki spominja na sočasne kamnite portale trških hiš. Poznobaročna je tudi prižnica, orgle so iz konca 18. stoletja.

Zagaj - Svete gore

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/zagaj.jpgSvete gore nad Bistrico ob Sotli se ponašajo z romarsko Marijino cerkvijo in Jurijevo, Martinovo, kapelo sv. Sebastijana in Fabijana in Lurško kapelo. Marijina cerkev se prvič omenja leta 1265 kot Monte Sancte Marie. Velika gradbena dela so potekala v 17. stoletju, ko je povečano cerkev leta 1611 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Okoli leta 1727 so pozidali obe stranski ladji, dvignili in obokali glavno ladjo, zakristiji pa prizidali oratorij in pevsko emporo. V letih 1868 do 1871 je cerkev poslikal Tomaž Fantoni. Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike. V glavnem oltarju se pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja in tu je zbrano vse Marijino sorodstvo. V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev. Romarji se obračajo k Mariji na prestolu v ladji. Znamenitost kipa je, da ga Preoblačijo.

Zanimivost: Zagaj (Svete gore) - Pod Marijino cerkvijo je kapela sv. Jurija, nižje kapela sv. Martina. Obe spadata med najstarejše sakralne zgradbe v Sloveniji. Datirajo ju zelo različno - od 9. do 11. stoletja, arheologi pa njun nastanek postavljajo celo v 6. stoletje.

Grad Bizeljsko

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/gbizeljsko.jpgStoji na manjši skalni kopi v Bizeljski vasi pri Orešju. Neposredno se omenja leta 1441. Pozidali so ga v poznem srednjem veku v tradiciji obodega gradu, v današnji podobi kaže tipične renesančne poteze. Stavba je delno podkletena, enonadstropna. Štirje trakti oklepajo renesančno arkadno dvorišče s kamnito cisterno. Na prednji strani je tik vhoda v grad prizidana kapela sv. Hieronima iz leta 1623. Pod gradom na ravnici so stara gospodarska poslopja.

Samostan Olimje

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/solimje.jpgPostavljen je na ravnici ob vznožju hriba v naselju Olimje. Leta 1404 se omenja kot dvor, leta 1550 pa je Hans Tattenbach pozidal nov dvorec. Je tipična renesančna stavba. Nekdaj so ga sestavljali štirje dvonadstropni, na vogalih z okroglimi stolpi okrepljeni trakti, ki so oklepali zaprto notranje dvorišče. Obdan je bil z obrambnim jarkom, preko katerega je držal dvižni mostič. Dvorišče je bilo na vseh štirih straneh opremljeno z arkadami. Leta 1663 so postali lastniki dvorca pavlinci, ki so ga prilagodili svojim potrebam. V 19. stoletju je graščino in posest kupil Ferdinand grof Attems, ki je dal porušiti dva trakta.

Kunšperk

http://www.kozjanski-park.si/images/stories/kunsperk.jpgZ lego tik nad Sotlo je obvladoval Hrvaško Zagorje kot nasprotni par hrvaškemu Cesargradu. Pozidan je bil v letih 1167-1174 na mestu že starejšega gradu, ki ga je dal podreti krški škof Henrik. Konfiguracija izbranega prostora je odločilno vplivala na njegovo vizualno podobo v pokrajini, hkrati pa gre za grajsko zasnovo, katere jedro oblikuje mogočen bergfrid.. Zadnji lastniki so bili Windischgraetzi, ki so združili bizeljsko gospoščino s kunšprsko. Verjetno so grad dokončno opustili ob koncu 18. stoletja in leta 1933 je v prepad zgrmel severni stanovanjski trakt. Ostanki razvaline so na prepadni vzpetini nad istoimenskim naseljem. Še danes vabijo k ogledu.

Vir: Kozjanski park